Čebelje paše

galerija-stran galerija-stran galerija-stran galerija-stran galerija-stran galerija-stran

Čebelja paša je vse tisto kar čebele prinašajo v panj in potrebujejo za svojo hrano ter razvoj. K čebelji paši štejemo medičino ali nektar, mano ali medeno roso, cvetni prah, ki mu pravimo tudi pelod ali obnožina in vodo. Medičino ali nektar izločajo cvetovi večine cvetnic, ki jih oprašujejo žuželke. Mano ali medeno roso izločajo listne uši, kaparji in škržati. V Sloveniji in še marsikje drugje bi težko našli kraj, kjer bi bilo vse leto dovolj čebelje paše. Za vse to so vedeli že naši predniki, ki so že v preteklosti prenašali oziroma prevažali svoje čebelje družine na različne paše, o tem sta poročala že Anton Janša in Peter Pavel Glavar. Čebele torej prevažamo zato, da bi povečali pridelke medu, hkrati pa tudi zato ker so čebele pomembne opraševalke in so nepogrešljivi del našega ekosistema.

Akacijeva paša

Akacija ali robinija (Robinia pseudoacacia L.) je znano medovito drevo toplejšega podnebja. Začetek njenega cvetenje je predvsem odvisen od zgodnje ali pozne pomladi. Prvi cvetovi se tako laho odprejo že prve dni maja, njeno cvetenje pa se lahko zavleče tudi v junij. Paša na akacije je dokaj zanesljiva in bogata, v idealnih vremenskih razmerah pa lahko tudi rekordna. S svojimi čebelami to pašo izkoriščam na Primorskem ter v Prekmurju na Goričkem.

Cvetlična paša

Regrat (Taraxacum officinale), divja češnja (Prunus avium), razne vrste vrb (Salix) in drugega spomladanskega cvetja, so prva čebelja paša. Odvisna je predvsem od moči čebeljih družin in muhastega spomladanskega vremena. Ob ugodnem vremenu lahko čebele že prvič napolnijo satje z medom. Je tudi ugodna razvojna paša za čebelje družine, da se okrepijo za prihajajoče paše. To pašo izkoriščam v domačem okolišu.

Gozdna paša

Čebele na gozdni paši nabirajo medičino in mano na različnih drevesnih vrstah in rastlinah gozdne podrasti. Zato je med s te paše precej raznolik, odvisno od vrste, ki v njem prevladuje. Moje čebele to pašo izkoriščajo v gozdovih širom po Sloveniji.

Hojeva paša

Hoja ali jelka (Abies alba Mill.) je prav tako kot smreka zelo pomembna za slovensko čebelarstvo. Pri nas velja za eno najpomembnejših čebeljih paš, prav tako pa je hojev med izredno cenjen. Njeno medenje je precej muhasto, kadar pa zares zamedi, je bera izdatnejša kot na katerikoli drugi rastlini. To pašo izkoriščam v jelovih gozdovih na pobočju Krima, v Dolenjskih Toplicah, na Javornikih in Mašunu.

Kostanjeva paša

Pravi kostanj (Castanea sativa Mill.) je za čebele zelo pomembna medovita rastlina. Čebelam nudi ob medičini tudi obilico cvetnega prahu. Dolgi resasti cvetovi se odprejo v juniju, njegovo cvetenje pa traja vse do prvih dni julija. Kostanj je zelo občutljiv za medenje in če ga nekajkrat opere dež, pomeni to že precej slabši donos s te paše. Kostanjevo pašo izkoriščam v obširnih kostanjevih gozdovih na področju Janč.

Smrekova paša

Navadna smreka (Picea excelsa Link.) je za čebelarstvo zelo pomembna drevesna vrsta. Glavna paša na njej se začne v času cvetenja bezga in se nato pomika v višje lege. Paša je lahko zelo izdatna in ob ugodnih razmerah lahko čebele tudi večkrat napolnijo medišča. Na to pašo vozim svoje čebele na pobočja Kamniško-Savinjskih Alp.

Lipova paša

Lipa (Tilia platyphyllos Scop.) in lipovec (Tilia cordata Mill.) rasteta v naših listnatih gozdovih po vsej Sloveniji. Lipa cveti v juniju, običajno dober teden po cvetenju akacije. Lipovec cveti nekoliko pozneje, njegovo cvetenje se lahko zavleče do začetka cvetenja pravega kostanja. Obe vrsti sta zelo občutljivi za medenje in medita dobro le takrat, ko je v zemlji in zraku dovolj vlage, ko so nočne in dnevne temperature dovolj visoke in ko je popolno brezveterje. To pašo s svojimi čebelami izkoriščam na Tolminskem.

Kontaktirajte nas